Novice 09.01.2019

Od posrečenega slogana 'šmarnogorska naveza' do zglednega kluba - Boštjan Novak

Intervju z Boštjanom Novakom

»Šmarnogorska naveza« je bilo sprva neke vrste »geslo« naše majhne tekaške skupinice izpod Šmarne gore«

(piše Matjaž Krnc) Do 21-leta je igral nogomet, eno sezono celo v prvi državni ligi. Potem je začel teči. Jeseni 1992 je zabeležil svoje prvo tekmovanje – Tek na Šmarno goro. Leto kasneje je začel trenirati gorski tek pod vodstvom trenerja Lojzeta Pungerčiča. Že v sezoni 1994 je zabeležil prvi nastop v reprezentanci – EP Belluno (Italija). V letu 1996 prvič zmaga tudi na državnem prvenstvu. Skupaj je nastopil na 8 evropskih in 8 svetovnih prvenstvih.(1994-2005), dvakrat pritekel med najboljših 20 na evropskem prvenstvu, 23. mesto na svetovnem prvenstvu je naj dosežek v najbolj pomembnem tekmovanju leta. Skupaj je osvojil dva naslova državnega prvaka, tri zmage v Pokalu Slovenije…Še pred zaključkom kariere je začel trenirati skupinico otrok in kasneje se tudi formalno usposobil za trenerja atletike. Boštjan Novak, rojen 1970, danes trener in predsednik TK Šmarnogorska naveza.

Boštjan, najprej za uvod; kako si zadovoljen s sezono svojih varovancev« v klubu?

Imam mešane občutke. Najprej moram reči, da je v našem klubu veliko tekačev, s katerimi ne sodelujem kot trener. Seveda so zame vsi »naši« in se veselim uspehov, ki jih dosegajo. Verjetno naš klub »tekaški svet« najbolj pozna po odličnih gorskih tekačih, ki dosegajo vidne rezultate tudi izven meja naše dežele. Tina Kozjek ima za seboj imenitno sezono, Matic Plaznik je letos že desetič nastopil v državni reprezentanci, Loti Rotar je eden velikih upov slovenskega gorskega teka, Marija Trontelj je ena najvidnejših trail tekačic »zrelejše« generacije…

Torej ni samo Šmarna gora?

Trenersko sem zelo aktiven tudi v stadionski atletiki, kjer je TK Šmarnogorska naveza že dolgo prepoznavna. Lucija Šušteršič, Domen Davidović in Simon Jakofčič Smrekar so bili npr.s strani Atletske zveze Slovenije vključeni v enega nacionalnih programov za stadionske srednje proge. Smo pa s to obetavno skupino atletov letos načrtovali večji rezultatski napredek. Veliko izzivov in rezerv vidim tudi v treniranju in boljši povezanosti tekačic in tekačev, ki tekmujejo v maratonu. In seveda pri delu z mlajšimi atleti, ki so sicer nanizali nekaj zelo lepih tekmovalnih uspehov.

Boštjan (levo na fotografiji), razkrij nam od kje ime kluba Šmarnogorska naveza?

»Šmarnogorska naveza« je bilo sprva neke vrste geslo, slogan naše majhne tekaške skupinice izpod Šmarne gore. Ime bolj za hec kot za res. Ko si npr. poklical nekoga od tekačev za skupen tek po telefonu (stacionarnem – takrat mobilnih še ni bilo), si rekel: »Šmarnogorska naveza kliče. Ob 5h popoldan gremo na Šmarno, Grmado…«. Potem smo prišli na idejo, da si damo izdelati lastne tekaške drese. Pa smo si jih. Z napisom »Šmarnogorska naveza«. Danes si je kar težko predstavljati tiste čase, prvo polovico 1990-ih, ko je peščica tekačev sploh oblečena v prave tekaške (atletske) majčke in hlačke, ker jih ni bilo enostavno dobiti v naših trgovinah, internetne prodaje tudi še ni bilo. Bili smo prva organizirana skupina gorskih tekačev v Sloveniji. Se je pa od takrat v Šmarnogorski navezi ogromno zgodilo…

Poznamo te tudi kot odličnega gorskega tekača, ki si v obdobju 1996-2003 dosegel vrhunec svoje tekaške kariere. Kako se spominjaš teh časov?

Spomini na te čase so lepi in živi. Razum sicer dojema, da so že minila leta, duša pa kot da je malce obtičala v tistih časih. Rezultatsko sem takrat želel več, danes pa se mi zdi, da sem imel zelo uspešno tekmovalno kariero. Predvsem pa sem spoznaval zanimive ljudi, prelepe kraje, užival v svojem početju."

Kot nekdanjega uspešnega športnika bi te vprašal, kaj svetuješ tistim, ki so šele na začetku svoje tekaške poti in tudi tistim, ki so ravno sedaj na svojem vrhu?

Tisti, ki so na začetku, naj se strastno prepustijo temu, kar počnejo! Pa potrpljenja je treba. Uspehi ne pridejo čez noč. Tistim na vrhu strasti itak ne manjka, pogosto pa imajo težave s spremembami. Tisto, s čimer so zgradili svoje uspehe, morda ne bo delovalo pri ohranjanju le-teh, niti ne popeljalo stopničko višje." 

Kaj pa strast do teka po zaključeni uspešni tekaški poti? Kdaj in kako si začutil, da imaš dovolj tekaške kariere?

Bilo je po mojem zadnjem svetovnem prvenstvu v gorskih tekih, na Novi Zelandiji leta 2005. Dolgo časa sem čutil rahlo bolečino v zadnji stegenski mišici, pa na stopalu. Obvladljivo, a moteče. Po zaključku prvenstva sem si vzel dva meseca za potovanje in popolno abstinenco od teka. Ko sem po dolgem tekaškem dopustu že na prvem teku začutil iste bolečine, sem se odločil, da je dovolj tekmovanj. Tečem seveda še vedno rad, bolečin že dolgo ne čutim več. Tekmovalnega naboja pa pri trenerskem delu tudi ne manjka.

Kako si razlagaš fenomen tekačev kova Miran Cvet, ki pri svojih petdesetih premagujejo tudi najboljše iz članske kategorije gorskega teka v Pokalu Slovenije?

Večkrat sem se pogovarjal z Miranom, bil z njim na reprezentančnih pripravah itd. Kot športnik je zelo discipliniran, delaven. Gotovo mu tudi talenta ni manjkalo, sicer ne bi bil tako uspešen kolesar. Svoje izjemne kolesarske sposobnosti je uspešno prenesel v gorski tek, kar je uspelo tudi nekaterim drugim. Nisem pa srečal dosti ljudi, če sploh kakšnega, s toliko življenjske inteligence, zdravega razuma, in pa hkrati skromnosti, umirjenosti, sprejemanja. Ko pomislim na Mirana, se mi zdi nekaj najbolj naravnega, da človek pri 50-ih lahko gore premika ali osvaja – kar si pač zaželi. Ampak takšnih ljudi ne delajo več, oziroma so silno redki.

Pa se vrniva nazaj na tekaški klub. Kako sedaj vidiš klub? Gre v smer, ki si jo začrtal? Kakšna je tvoja vizija za prihodnost TK Šmarnogorska naveza?

Ogromno je narejenega, veliko je še za narediti. Moja vizija je, da svoje mesto v klubu najde čim več ljudi, ki so tako ali drugače povezani s tekom in atletiko. Dobro organizirani smo na področju dela z otroci in mladimi tekači (atleti), bolj in manj ambicioznimi. Tudi pri bolj zrelih generacijah počasi korakamo naprej k boljši organiziranosti in povezanosti. Več podpore bi želel zagotoviti vrhunskim tekmovalcem in tistim, ki stremijo, da to postanejo.

Vsi vemo, da je razvoj kluba odvisen tudi od finančnih sredstev. Kateri so viri financiranja kluba Šmarnogorska naveza?

Pomemben vir za delovanje kluba so sredstva in uporaba prostorov (telovadnic), ki jih prejmemo od Mestne občine Ljubljana. Izdatne podpore smo deležni s strani šmarnogorske gostilne Ledinek. Predvsem pri organizaciji tekaških prireditev (Rekord Šmarne gore, Tek na Šmarno goro). Tudi na policijski šoli imajo veliko razumevanja za našo pogosto prisotnost na tamkajšnjem stadionu. Potem so tu sponzorji in donatorji, ki so pripravljeni podpreti naši tekaški prireditvi in naše delovanje na splošno.

Ste za sponzorje zanimivi? Pred kratkim je klub izdal ponudbo za sodelovanje z potencialnimi pokrovitelji vaše dejavnosti. Kaj je osnovna ideja oz. cilj sodelovanja?

Najprej naj izrazim veliko zadovoljstvo, da so se v iskanje pokroviteljev vključili tudi nekateri drugi člani kluba. Kot predsednik sem pri tem zelo omejeno uspešen. Žal že čisto rekreativno ukvarjanje s tekom ni povsem zastonj in žal je veliko ljudi, ki kljub svoji pridnosti pri delu (v službi) s težavo pokrije življenjske stroške. Za marsikoga je npr.100€ za nakup kakovostnih tekaških copat za svojega otroka velik izdatek. Ali pa 30€ startnine… Poslanstvo društev je tudi v tem, da svojo dejavnost omogočijo vsem, ki si želijo ukvarjati z njo, ne glede na materialne zmožnosti.

Kdo vse je dobrodošel v klubu? 

Vsakdo, ki ga veseli tek, atletika. Ali pa se kakor koli drugače čuti povezanega s tem športom. Imamo člane, ki tečejo zgolj občasno, pa so pripravljeni pomagati pri organizaciji in vložiti svoj trud in čas za »skupno dobro«. Mogoče smo društva eno zadnjih prizorišč takšnih »nesebičnih« dejavnosti.  (na fotografiji eden pionirjev šmarnogorske naveze Zvone Zorc (desno) in nekdanji smučarski tekač Miro Verovšek, PŠ Tacen, levo)

Z MOL-om sodeluješ pri organizaciji in izvedbi brezplačnih tečajev teka za tekače začetnike. Kako poteka ta projekt in kakšen je odziv?

Mestna občina nas že nekaj let zapored vključuje v ta projekt. Kot družba smo prepoznali številne pozitivne učinke ukvarjanja z osnovnimi športi, kakršen je tek. MOL nameni sredstva za plačilo usposobljenim tekaškim vaditeljem, ki uvedejo v tekaško vadbo ljudi, ki se s tekom (ali športom nasploh) ne ukvarjajo. Udeležba 8-tedenskega tečaja je povsem brezplačna. Upam si trditi, da je v naši sredini ta projekt padel na plodna tla. Čeprav sem tudi sam vključen v ta projekt, gre največ zaslug naši vaditeljici Maši Kovač, ki je glavna kreatorka tekaške vadbe za začetnike. V tej sredini se ljudje dobro počutijo in vzdušja brez slabe vesti zaradi skromnejših tekaških sposobnosti. Veliko začetnikov se dejansko kasneje vključi v redno vadbo pri našem klubu."

  • Image
  • Image
  • Image
  • Image
  • Image
  • Image
  • Image
  • Image
  • Image