Gorski teki

Gorski teki so se pojavili kot tekmovalna zvrst, kakršno poznamo danes, v osemdesetih letih v alpskih deželah in Angliji. Najstarejši zapis o tej sicer mladi športni zvrsti izvira iz leta 1040, ko je škotski kralj Malcom na tak način izbiral svojega osebnega kurirja. Skupaj z ostalimi novodobnimi športi, kot so gorsko kolesarjenje, jadralno padalstvo, prosto plezanje in še nekateri, predstavljajo gorski teki nekakšen beg športnikov iz utesnjenih stadionov in igrišč ter zasmrajenih cest v najčistejši del narave, to je neokrnjen hribovit svet.

PROGE za gorske teke

Z leti sta se izoblikovali dve skrajni disciplini, to je tek ”navkreber”, kjer mora biti cilj bistveno višje od starta, in tek ”gor-dol”, kjer sta start in cilj na približno isti nadmorski višini. Za tekme najvišjega nivoja, kot sta EP in SP so postavljeni določeni normativi o dolžini in višinski razliki za posamezne kategorije, pri ostalih tekmah pa progo narekuje narava. Tako so proge na EP in SP za člane dolge okoli 12 kilometrov z višinsko razliko okoli 100 metrov na vsak kilometer. Proge za ne-prvenstvene tekme so lahko zelo različne. Prav v Sloveniji imamo dva primera ekstremnih prog na vsem poznanih terenih: Rekord Šmarne gore postreže z 1,8 km dolgo progo s 360 metri višinske razlike, na Teku na Grintovec pa se tekmovalci na 9,6 km dolgi progi iz Kamniške Bistrice na vrh Grintovca spopadejo s skoraj 2000 metri višinske razlike! Za prvo potrebujejo najhitrejši dobrih 11 minut, za slednjo pa manj kot uro in 20 minut! Poznano je tudi tekmovanja z imenom »Kilometer vertical«, kjer skušajo tekmovalci čim hitreje premagati 1000m višinske razlike; mejo, ki še ni bila presežena, predstavlja pol ure.

Proge morajo biti tudi varne in označene do take mere, da noben tekmovalec ne more zaiti ali se celo izgubiti; organizator je dolžan takoj po prireditvi s proge odstraniti vse sledove tekmovanja.

V zadnjih letih so se pojavile še druge zvrsti teka po hribovitih terenih. Slovenskih prevodov za te zvrsti nimamo, ker praktično cel svet uporablja »originalne« izraze.

»Trailrunning« propagira daljše razgibane proge; pravila glede samih prog, označevanj, okrepčevalnic in drugih tehničnih podrobnosti dopuščajo organizatorjem veliko svobode. Tekmovalci v glavnem nosijo s seboj najnujnejšo opremo kot je pijača in hrana ter po potrebi in lastni presoji posebne pohodniške palice in ustrezna oblačila. Dober primer vzorno pripravljene oziroma tekmovalcem prijazne take tekme je GM4o.

»Skyrunning« je druga oblika čim-hitrejšega gibanja v hribih; izraz nakazuje, da gre tu z bolj ekstremne gorske teke, ki posegajo v pravo visokogorje. Proge vključujejo tehnično zahtevnejše odseke tako na vzponih kot na spustih, pogosto je obvezna uporaba čelade.  Od naših tekov je najbliže temu Tek na Grintovec.

Tudi pri »Kilometru vertikal« že ime pove vsebino – organizator se pri izbiri proge skuša čim bolj približat 1000m višinske razlike na čim manjši dolžini in s tem omogočiti tekmovalcem doseganje čim boljših časov. Najhitrejše proge so dolge med 2 in 3km, najboljši pa zmorejo tako progo v času okoli pol ure.

Gorski teki po svetu

Leta 1984 je bila ustanovljena mednarodna zveza za gorske teke (WMRA), ki je bila kmalu  sprejeta v mednarodno atletsko zvezo (IAAF). Osrednje tekmovanje na svetovnem nivoju je Svetovno prvenstvo, ki je bilo letos organizirano že devet-in-dvajsetič. Drugo najpomembnejše tekmovanje v sezoni na stari celini je Evropsko prvenstvo. Poleg tega WMRA bdi še nad organizacijo Svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, svetovnega veteranskega prvenstva, serije tekmovanj WMRA Grand Prix in mednarodne tekme za mlajše mladince. Države z najmočnejšo tradicijo so Italija, Velika Britanija, Francija, Avstrija, Švica, Rusija, Nova Zelandija, ZDA in nenazadnje tudi Slovenija. Zadnja svetovna prvenstva so odprla novo poglavje v zgodovini svetovnega gorskega teka – tradicionalno najuspešnejši narodi ostajajo praznih rok, v ospredje pa se prebijajo nove države: Eritreja, Turčija, ZDA, Mehika, …… Gorski tek postaja globalni šport. V zadnjih nekaj letih se stopnjuje pričakovana eksplozija temnopoltih tekačev; slavili so praktično na vseh pomembnejših tekmah; premagovali so dosedanje svetovne prvake, zmagovali na najmočnejših (odprtih) državnih prvenstvih v Evropi, izboljševali rekorde prog tradicionalnih tekov. Skoraj bi si upal trditi, da sta bila legendarna Marco Degasperi in Jonathan Wyatt zadnja belopolta svetovna prvaka ali celo dobitnika medalj na SP v gorskih tekih.

Leto 2018 zna biti prelomno za razvoj gorskih tekov. 2017 izvoljeno novo vodstvo WMRA z Wyattom na čelu predvideva kar nekaj sprememb. Prav tako je naša IAAF, naša krovna organizacija, spoznala potenciale gorskih tekov in tako lahko ob primernem sodelovanju vpletenih pričakujemo nesluten razvoj.

GORSKI TEKI V SLOVENIJI

V Sloveniji smo ves čas spontano sledili trendom - prvi gorski teki so se pojavili koncem sedemdesetih let (1979 - Tek na Vršič, Tek na Šmarno goro) kot športno-rekreativne prireditve ne da bi kdo kaj več vedel o gorskih tekih kot pravi, tekmovalni športni zvrsti. Z večanjem zanimanja za tovrstna tekmovanja se je večalo tudi njihovo število,

Danes smo gorski tekači organizirani v okviru Združenja za gorske teke pri Atletski zvezi Slovenije. Izvršni odbor Združenja skrbi za razvoj te športne zvrsti v Sloveniji, tekmovanja nacionalnega pomena (Državna prvenstva, Pokal Slovenije), udeležbo na mednarodnih tekmah … . Slovenski gorski tekači so eni redkih, ki so sodelovali na vseh dosedanjih SP in EP; redno posegamo tudi po visokih uvrstitvah – zlata in srebrna medalja mladink na SP 1998 in 99 ter medalji mladincev na SP 2001 in 2002 bili uvertura uspehu na SP 2003; z Aljaske smo se namreč vrnili s tremi zlatimi, eno srebrno in eno bronasto medaljo; z eno zlato, eno bronasto in eno srebrno medaljo je bil tudi uspešen tudi nastop na SP 2004. SP 2005 na daljni Novi Zelandiji je bilo za nas ponovno sila uspešno – nove medalje mladink, vrhunske uvrstitve v vseh ostalih kategorijah so bile dobra vzpodbuda za nadaljnje delo;  v letu 2005 sta EP in SP ponovno postregla z nekaj vrhunskimi rezultati, EP 2006 nam je prineslo prvo medaljo v članski kategoriji, poletje 2007 pa je prineslo naslov mladinske evropske prvakinje in izboljšanje najboljše članske uvrstitve na SP v članski kategoriji. Leto 2008 se je začelo z medaljo na SP v gorskem maratonu. Sezona 2011 je bila ena »najtrofejnejših« v teh 20 letih: Mitja Kosovelj je slavil na SP v Podbrdu, Lea Einfalt v Gorenji vasi in na SP v Albaniji, Lucija Krkoč se je z EP vrnila z bronom, za nameček pa zmagala še dve Grand Prix tekmi. Naši tekači so nas razveseljevali tudi v sezoni 2012 – bron na SP v gorskem maratonu in bron mladinke na SP sta bila ponoven dokaz, da sodimo v svetovni vrh. V letu '13 smo bili spet uspešni na SP v gorskem maratonu, na EP in tudi na SP; medalje so ponovno osvajali Mitja in Mateja Kosovelj in Lea Einfalt; Mateja je bila nedvomno najuspešnejša gorske tekačica na svetu. Tudi leto kasneje nas »naši« niso razočarali: Mateja je na EP zaostala le za nepremagljivo Mayrjevo, članice so nas razveselile z bronom na SP v gorskem maratonu. 2016 sta nas Mitja in Lucija razveselila z bronastima medaljama na domačem SP v Podbrdu, ob tem pa so bile članice še srebrne ekipno. 2017 je Petra Tratnik na SP v GT Maratonu zaostala le za nosilkami medalj.

Tudi v organizacijskem smislu igra Slovenija eno vodilnih vlog – gostovanje EP 2001 na Krvavcu in vsakoletna organizacija tekem za Svetovni pokal na Šmarni gori in Grintovcu ter članstvo v vseh organih mednarodnih zvez so čvrst dokaz za to. V letu 2010 smo prvič gostili svetovno prvenstvo v gorskih tekih, v letu 2011 pa v Podbrdu Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu in Mednarodno tekmo za mlade v Gorenji vasi. V letu 2016 se je SP v GT maratonu vrnilo v Baško grapo, 2017 pa je Velika Planina gostila najboljše Evropske tekače in bodočim organizatorjem postavila težko dosegljive standarde.

Podrobnosti o dogajanjih na slovenski in svetovni gorsko-tekaški sceni so objavljene na spletnih naslovih: www.gorski-teki.si  in www.wmra.info .

Nikakor ne trdim, da vsega tega brez Šmarnogorskega teka ne bi bilo, nedvomno pa bilo bi precej drugače.

Šmarna gora je v tej zgodbi ves čas igrala pomembno vlogo. Zgodovina Teka sega v oddaljeno leto '79, v obdobje rojevanja tekmovalnega gorskega teka na svetovnem nivoju.  V gostilni na vrhu je bil jeseni 92 prelomni sestanek širšega odbora, kjer smo postavili temelje današnjim uspehom. Tek je prebijal zidove mednarodne scene – prvi nastopi tujih vrhunskih tekačev; prva tekma, ki se je pojavila v mednarodnem koledarju svetovne zveze, vsakoletno gostovanje finala Slovenskega in Svetovnega pokala... Vse to je Tek na Šmarno goro!

Šmarna  gora  in  TEK NA ŠMARNO GORO

Šmarnogorska pobočja že desetletja služijo Ljubljančanom kot poligon za nabiranje kondicije. Koncem sedemdesetih je bilo obdobje rojevanja športno-rekreativnih tekmovanj. Spomnimo se smučarskih pa kolesarskih in tekaških maratonov in množice ljudi, ki se je na ta način začela ukvarjati s svojim telesom! Med temi mučitelji svojih teles, kot so jih nekateri poimenovali, so zakrožile govorice o neverjetnih časih pod 10 minutami za vzpon na vrh naše Gore. Beseda je dala besedo in iz idej se je rodila dirka. Najkrajša pot ni bila zanimiva, zato so izbrali manj obiskano in daljšo varianto po krožni Mladinski poti.

Vse skupaj se je začelo davne, deževne jeseni 79; teden dni pred tekmo je na sedlu zapadlo 25 cm snega; preko travnika smo »skidali« gaz, odjuga pa je dan pred tekmo pobrala novo zapadli sneg in ob poti so ostali le še beli dokazi naše zagnanosti. Dan pred tekmo sem na Goro prišel povprašat gostilničarja Miheta, če ima kaj proti, da bi naslednji dan pred gostilno naredili cilj »neke tekme«, pa material za čaj sem mu prinesel v nahrbtniku. 18. novembra zjutraj, precej pred tekmo, ko smo pod napuščem gostilne Grad šele postavljali mizo za prijavno službo, je pršel mimo slok mladenič v oprijetih kavbojkah in črnih »špičakih« s polivinilasto vrečko v rokah iz katere so štrlele »adidaske« ter preplašeno spraševal po nekem teku…. Čez tri ure sem mu okoli vratu obesil prvo zlato medaljo Šmarnogorskega teka, še danes pa se z Ladotom in Ivanom redno srečujemo »na terenu«.

Prvih enajst let je bila proga bolj ali manj standardna - nekaka spirala je tekmovalce v razgibanem vzponu vodila najprej proti Grmadi, nato pa okrog Šmarne gore na njen vrh. Prvo leto smo tekli od spodnje kuhinje desno naravnost proti tacenski kapelici, naslednja leta pa po podaljšani varianti iz spodnje kuhinje levo proti Grmadi in pred Mazijevo desno preko poti »Čez korenine« proti Tacenski kapelci. Leta 92 je bila dodana še pentlja preko vrha Grmade, ki je progo približala mednarodnim normativom za »veliko dirko«; premikal se je tudi start – izpod samega vznožja (prvo leto) preko parkirišča ob mostu (do leta 90) do končne lokacije na Rocnu. Sedanja proga je po mnenju tekmovalcev pravi izziv – strmi vzponi se izmenjujejo s tekaškimi deli in tehnično zahtevnimi spusti, kjer lahko zmaga samo res popoln gorski tekač.

V letu 2010, to je v letu, ko je Tek stopil v svoje četrto desetletje, smo progo ponovno malenkostno spremenili. Začetno strmino smo nekoliko ublažili in progo speljali v podaljšani pentlji do Spodnje kuhinje. Del spusta tik pred prihodom na Romarsko smo speljali v podaljšani zanki preko Sedla in se s tem izognili nevarnemu priključku na Romarsko. Nova proga je za kilometer daljša, a kljub temu mogoče celo lažja od prejšnje, nedvomno pa bolj varna. Potrdila so se predvidevanja, da bodo najhitrejši časi za slabe 4 minute daljši od prejšnjih rekordnih dosežkov proge.

Vzporedno se je spreminjala tudi udeležba – sprva povsem lokalna prireditev je v samostojni Slovenji prerasla v državno prvenstvo, zadnja leta pa se je Tek uveljavil tudi v mednarodnem prostoru kot ena največjih tovrstnih prireditev v Evropi. O tem priča udeležba – zadnja leta je bil Šmarnogorski tek z izjemo svetovnega in evropskega prvenstva ena od prireditev z najmočnejšo udeležbo na svetu. Zmagovalci zadnjih tekov so bili nemalokrat aktualni svetovni prvaki! Imena kot so Lucio Fregona, Emanuelle Manzi, Marco Degasperi, Jonathan Wyatt, Marco Gaiardo, Ahmet Arslan, Alex Baldaccini, Azeria Teklay, Petro Mamu, Fred Musobo pa Izabela Zatorska, Angela Mudge, Victoria Wilkinson, Anna Pichrtova, Alice Gaggi in neverjetna Andrea Mayr so z zlatimi črkami zapisana v letopisih svetovnega gorskega teka in Teka na Šmarno goro. Seveda ne moremo mimo slovenskih reprezentantov na čelu z Mitjem in Matejo Kosovelj ter Lucijo Krkoč in seveda Ines in Tino Hižar ter Petro Majdič in množice rekreativcev, ki vsako leto preizkušajo svojo pripravljenost na Šmarnogorskih strminah.

Pomen Šmarnogorskega Teka za Slovenski gorski tek. Organizacija Teka je bila prva leta sila skromna – časom primerna bi lahko rekli. leta '84 je Tek zaradi vojaščine idejnega vodje odpadel. Leta 91 smo želeli popestriti ponudbo teka in junija organizirali »Rekord«; le nekaj dni po tekmi se je zgodila vojna in jesenski tek je »padel v vodo«, v dnevnik pa smo vendarle lahko zapisali, da smo tega leta tekli na Šmarno goro. »Rekord« je bil prvi Šmarnogorski tek z organizacijo na nekoliko višjem nivoju, kar je padlo v oči skupini, ki je takrat (že v okviru Atletske zveze Slovenije) postavljala temelje organiziranemu gorskemu teku v Sloveniji. Tako smo sprejeli ponujeni izziv in se spopadli z organizacijo državnega prvenstva '92. Organizacija prvenstva je bila na zavidljivem nivoju, ne pa udeležba reprezentantov, kar nas je vzpodbudilo, da smo na Atletsko zvezo naslovili odprto pismo s pobudo za ureditev razmer. Posledica je bil zbor vseh vpletenih na Šmarni gori in oživitev Sekcije za gorske teke. Temu je sledil razvoj slovenskega gorskega teka kot ga poznamo: organizacija tekem za Pokal Slovenije, državnih prvenstev, organizirani nastopi na mednarodnih tekmah, delo z mladimi, vstop v mednarodni prostor na področju organizacije tekmovanj, sodelovanja v oblikovanju politike gorskega teka na svetovnem nivoju in ne-nazadnje pri doseganju vrhunskih tekmovalnih dosežkov.

Za leto 2012 smo organizatorji Teka zavesno sprejeli odločitev, da znižamo organizacijski nivo prireditve; težave z zagotavljanjem proračuna in hkratna velika zainteresiranost turških organizatorjev za izvedbo finala Grand Prixa so nas vzpodbudile, da smo se za to leto umaknili iz Grand Prixa in načrtovali le mednarodno tekmo na nekoliko nižjem nivoju. Po odpovedi organizatorjev iz turške Burse, ki so se v zadnjih letih že izkazali z organizacijo SP (2006) in EP (2011), je v mednarodnem koledarju zazijala vrzel, ki je sledilo veliko razočaranje tekačev.

Šmarnogorski organizatorji smo s prevzemom Finala v veliko zadovoljstvo tekačev rešili težavo mednarodne zveze za gorske teke (WMRA).

Leto kasneje smo zapisali novo poglavje v zgodovini Teka. Potem, ko je bil pred desetletjem Tek neke vrste pobudnik za urejanje šmarnogorske infrastrukture kot so poti, klopi, voda in parkirišča, nas je takrat pretresla izpoved skorajšnjega zmagovalca teka l.2011. Življenjska zgodba Azerye Teklaya nas je vzpodbudila k temu, da smo športni zasnovi Teka pridali še humanitarni pridih.

2014 smo se aktivno vključili v odstranjevanje katastrofalnih posledic februarskega žleda, ki je zaznamoval šmarnogorska pobočja za nadaljnjih 50 let. V športnem pogledu pa smo uspeli na Šmarni gori pripraviti še en gorsko-tekaški praznik.

V letih 2015, 16  in 17 nadaljujemo s tradicijo družbene angažiranosti Teka in močne mednarodne konkurence. Poleti smo obnavljali dobršen del najbolj obljudenih poti in vseh 28 klopi, ki so na voljo utrujenim pohodnikom na Šmarnogorskih poteh. Boj za stopničke pa bo na letošnjem Teku hud kot že dolgo ne. Ob tem skušamo biti z minimalno startnino še naprej prijazni do domačih rekreativnih tekačev, otroke pa pritegniti z legendarnimi mega sladkimi nagradami Gorenjskega porekla.

Za konec nam ostane le še povabilo vsem, ki jih zanima, kakšni so športniki, ki pridejo na Šmarno goro v dobrih 11 minutah. Lahko si jih ogledate povsem od blizu ali pa se celo njim ob bok postavite na štartno črto. V soboto, 7 oktobra ob 10:00 se bodo že osem-in-tridesetič zapodili proti vrhu!

 

 

 

KOLEDAR