Miran Cvet in Aleš Žontar, predstavnika prvobitnosti slovenskega gorskega teka v Andori

Gorski tek v svoji prvinskosti velja za eno od bazičnih atletskih disciplin. Ne gre za veliko filozofijo. Pravila so preprosta, smisel discipline zelo jasna in očitna. Čim hitreje od vznožja do vrha. Ni velikih tehničnih in taktičnih skrivnosti. Slog teka ne šteje. Vse je odvisno od sposobnosti, izkušenj. Vse pokaže vrstni red in ura.
Tipična predstavnika prvinskosti v gorskem teku v slovenski reprezentanci za Andoro sta Miran Cvet in Aleš Žontar. Miran je eden fenomenov gorskega teka v svetovnem merilu. Letnik 1968. Svetovni prvak. Veteranski. Izjemen potencial še vedno kaže tudi mlajšim. Štirinajst let mlajši Aleš se je uvrstil v reprezentanco, čeprav ga večina amaterske atletske scene bolj pozna kot maratonca. Vojaka. »Nastop na SP mi pomeni zelo veliko,« se pomena najbolj pomembne tekme v sezoni zaveda Miran Cvet. »Je največja tekma leta, kamor pride smetana svetovnega gorskega teka. Hkrati pa to pomeni, da sem dobro delal in si zaslužil mesto v ekipi. Ko je športnik malo starejši še toliko bolj spoštuje vsak reprezentančni nastop,« bo Cvet ponosno oblekel reprezentančni dres tudi v nedeljo. Podobno razmišlja tudi Aleš Žontar:«Nastop na svetovnem prvenstvu je tudi zame potrditev mojega trdega dela in predanosti športu v preteklosti."


Oba v petek zjutraj odhajata v Andoro zelo motivirana. »Glede na prejšnje nastope je moj cilj uvrstitev v prvo tretjino. Na mojem zadnjem SP v Bolgariji sem bil 26. Glede na profil proge, ki mi ni najbolj pisan na kožo, bom to uvrstitev težko ponovil. Srednji del proge v Andori je zelo ravninski in tam ponavadi precej izgubljam. A proga v razpisu je lahko videti precej lažja kot bo v resnici. Ne glede na uvrstitev pa lahko rečem, da se bom boril do konca,brez taktiziranja,« obljublja Miran, lani 21. tudi na evropskem prvenstvu na Veliki planini, kjer rešil čast slovenske reprezentance.

»Ne vem natančno v kakšni formi odhajam v Andoro. Ni bilo pravih tekem. Veliko je bilo tudi prilagajanja treningov zaradi službe,« je šele na koncu pogovora izpostavil najboljši slovenski vojak. Seveda nočne, straže. Miran svoje Steklarne Hrastnik ni omenil.

