Letošnja 29. izvedba teka Ivana Anderleta na Črno prst bo veljala za državno prvenstvo v vertikal strminah

EPSKI TEK

Tek s Podbrda na Črno prst je leta 1970 začel pisati zgodovino uradnih gorskih tekov v Sloveniji, letos 22 let kasneje bo drugič veljal za Prvenstvo Slovenije. Tokrat v disciplini – VERTIKALne strmine – razpis (klik)  – podatki na strani https://pdpodbrdo.si/gorski-tek-na-crno-prst/  ali na

TAKO SE JE ZAČELO
 

Pisalo se je 9. avgusta 1970.  Štarter je pogledal na veliko železničarsko uro:
»Ura je devet! No pobje, zdej pa pejta!

"Tisto noč pred tekom smo morali v nočni izmeni izkopati meter predora," se je avgustovskega dneva pred 52 leti v živo spominjal Peter Čufer. Je eden od treh graparskih pionirjev, ki so leta 1970 sodelovali na prvem teku na Črno prst.  

Takole je govoril Peter: "Morali smo izkopati toliko predora v Vojah v Bohinju kolikor je bila normalna delavska norma za eno delovno izmeno. Vem, da tisto noč ni bilo lahko. Zjutraj sem se s kolesom iz Voj peljal do Bohinjske Bistrice, z vlakom v Podbrdo, doma pozajtrkoval in šel na postajo. Ko je odbila železničarska ura, smo šli. Ni bilo za zamudnike," je opisal priprave na tek.

To je najstarejši organiziran gorski tek v Sloveniji davnega 09. avgusta 1970 z uvodom :

OPIS PROGE
Start teka je v Podbrdu pri odcepu javne ceste v vas Trtnik.
Trasa proge vodi po asfaltni cesti do vasi Trtnik, nadaljuje se po poti čez travnik nad vasjo in nato po markirani planinski poti do vrha Črne prsti. Dolžina proge: 6,3 km, Višinska razlika: 1320 m

Peter Čufer je daljnega leta 1970 vzpon zmogel v času 1,02:10, Marko Dakskobler v času 1,01:00 !!!!!!!

tako je opisal svojo zgodbo (vir klik)

Najhitrejši časi za zgodovino

Peter Lamovec 47:46 (2006), Nejc Kuhar 49:41 (2014), Simon Alič – 50:09 (2008), Stojan Melinc 50:24 (2002), Marko Šubic – 51:26 (2002), Boštjan Novak – 52:05 (2003), Mitja Kosovelj 52:25 – državno prvenstvo 2004 – daljša pot v vasi Trtnik*, Stanko Janžekovič – 52:30 (2003), Jošt Lapajne 52:30 (2014),

tekačice – iščemo čas in ime najhitrejše ?

Tina Klinar (2017) – 1,03:07, Mihaela Tušar – 1,05:49, Ajda Radinja – 1,06:36

največ tekačev – 154 na prireditvi 2014

Lani 2021 sta zmagala Luka Mihelič in Barbara Jolič

Nejc Kuhar v letu drugega časa

ZGODBE 9. AVGUSTA

Planinski vestnik – https://www.gore-ljudje.si/Vse-objave/tek-na-crno-prst

Končno je bil določen datum, 9. avgust 1970, organizator pa PD Podbrdo. Ivan Anderle je poskrbel tudi za nagrade. Za prvo mesto je namenil nahrbtnik, za drugo nalivno pero, za tretje pa relief koče na Črni prsti. Prvi dve nagradi je nabavil Peter Čufer v italijanski Gorici en dan pred tekmo. V Gorico se je odpravil z vlakom kar po nočni službi, nakupljeno ob povratku v Podbrdu skozi okno predal Anderletu in se odpeljal naprej v Bohinj spet na nočni »šiht«.

Nedeljsko jutro na dan teka je obetalo za poletni čas presenetljivo hladen, pust dan. Sivi kosi megle so se zaspano vlekli nad pokrajino. Start je bil napovedan za deveto uro pred takratno kinodvorano. Prihajali so, drug za drugim, v krakih hlačkah, majici in v copatih »Borovo« Ivan Čufer, Peter Čufer, Marko Dakskobler, … Nikogar drugega …Vsaj še eden je prejšnji večer obljubil, da pride.

Štarter Janko Valentinčič je nervozno motril kazalce na železničarski uri, ki so jo organizatorji ocenili za najbolj točno v kraju. Veliki se je že nagnil čez dvanajstico. V ozračje je siknil drobec napetosti in izzval nekaj pričakovanja. Minuto čez deveto je Janko v mehkem graparskem narečju odločil:« No pobje, zdej pa le pejta!«
Fantje so se zagnali v dobro poznano strmino. Približno od Kalarskega Brda dalje jim je poglede navkreber zastirala gosta megla in jim pohlevno oblizovala njihova prepotena telesa. Na gozdni meji so srečali začudene planince, ki niso mogli razumeti, kaj se dogaja, zakaj tečejo navkreber. Proti vrhu jih je iz meglenih zaves pršeče pozdravil še dež. Tik pred ciljem je Marko prehitel Petra in prestopil ciljno črto eno sekundo pred njim. Strmino Črne prsti je premagal v času 1:01:00. Tudi Ivan ni posebno zaostajal, njegov čas je bil 1:06:00. O tisti minuti zamude na startu ni bilo časa razpravljati. Organizator je takoj zapisal dosežene čase na plakete, ki jih vsi trije še danes tako skrbno hranijo, da so jih lansko leto komaj našli. Tudi prejete nagrade z veseljem pokažejo.

Dogodek v Podbrdu ni ostal skrit širši javnosti. Obravnavali so ga celo na seji meddruštvenega odbora v Ilirski Bistrici in predsedniku PD Podbrdo Anderletu izrekli grajo, češ, da je tek v gore neetičen. V hribe naj bi hodili, ne tekli! Anderle je razpravo mirno poslušal in na koncu v svoji pristni gorenjščini izrekel že skoraj legendarni zagovor: »A veste kva, tovar'ši, an kar se hudo ne brigejte, kva mi gor u Podbrd devamo. Men je prou use en, a prideš gor na hrib hitr al pa počas. Važn je, da ta mvad gibajo!« In pri tem je ostalo. Teka pa več kot dve desetletji niso ponovili.

Peter, Ivan in Marko so do danes ostali predani planinstvu in teku. Srečujemo jih še vedno mladostnih in odločnih korakov, vedno polnih načrtov, v katerih nikoli ne zmanjka prostora za tek, gore, pohode, turno smučanje, potovanja … In kadar nam naključno srečanje ponudi možnost, da posedimo v njihovi družbi, se razhajamo bogatejši za prenekatero izkušnjo, zgodbo, dogodivščino, potopisni utrinek, ki nam skozi zavzetost in plastičnost njihove pripovedi tako nepozabno sedejo v dušo.

Črna prst – od senožeti do botaničnega vrta (planinski vestnik)

Med domačini planinarjenje v današnjem pomenu besede dolgo ni bilo v navadi. Strmine so namreč obvladovali vsak dan, saj jih je neizprosen boj za preživetje gnal, da so travnata pobočja pokosili vse do vrhov, pasli živino in lovili divjad. Nemara so z nezaupanjem opazovali raziskovalce, zlasti botanike, ki jih je že ob koncu 18. stoletja privabljalo sem pestro rastlinstvo. Posebno na prisojnih pobočjih nad Baško grapo se je namreč zaradi vplivov Jadranskega morja in ugodne geološke sestave tal bohotilo v neverjetni raznolikosti. Kmalu so spoznali, da v pestrosti cvetličnega bogastva prednjači Črna prst s svojo okolico. Tako v 19. stoletju sledimo vrsti znamenitih botanikov različnih narodnosti, ki so tako na primorski kot na bohinjski strani gore odkrivali nove in nove vrste cvetja in drugega rastlinstva in ga popisovali. Leta 1841 je pritegnila celo saškega kralja Friderika Avgusta, da je na vrh stopil z bohinjske strani, sestopil pa v Podbrdo in prespal v tamkajšnjem župnišču. Torej ni čudno, da se jo je prijel vzdevek »botanični vrt Evrope«. Botanično zanimanje zanjo se je v 20. in v začetku 21. stoletja še intenziviralo. Slovenski botanik Tone Wraber je Črno prst krstil »rastlinsko svetišče – sanktuarij«.