Elitna mednarodna tekma Trofeo Nasego
TIMOTEJA BEČANA KRČI STALI ŠE ODMEVNEJŠEGA DOSEŽKA
Timotej Bečan je na nedeljski mednarodni tekmi Trofeo Nosego pritekel 8. mesto. To je bila tekma z zares imenitno zasedbo elitnih imen svetovnega gorskega teka;
Zraven so bili lanski zmagovalec svetovnega pokala (Andrew Douglas), svetovni prvak 2017 in podprvak 2019 na dolgi razdalji (Francesco Puppi), evropski prvak (Xavier Chevrier, Velika planina), aktualni svetovni podprvak v trailu (Julien Rancon), aktualni svetovni podprvak na klasični razdalji iz lanske Argentine (Cesare Maestri) in evropski podprvak 2018 (Cesare Maestri), aktualni francoski prvak (Sylvai Cachard), …skoraj bi lahko rekli, da je bila zbrana najboljša zasedba TEKAČEV ALP

vrsti red je zgovoren: 1. Cachard (Fra) 1,34:11, 2. Puppi + 1:06, 3. Chevrier + 3:18, 4. Douglas + 3:25, 5. Rancon + 3:50, 6. Maestri + 4:23, 7. Aymonod + 4:25, 8. Bečan + 4:42, več na klik

In kot je v svojem zapisu s tekme razkril

, so ga od še vidnejšega dosežka ločili krči zaradi uro in pol dolge tekme, ki jo ni tako vajen. "Naj skačem od zadovoljstva ali se tepem po glavi?," piše. "Ob včerajšnjih pridevnikih "pekoče, boleče in kislo", je danes definitivno tudi zelo sladko, vendar z izjemno izjemno grenkim priokusom… Trofeo Nasego (21 km, 1300 vm) – letos italijansko državno prvenstvo, je obetalo zelo težko tekmo, saj so na štart prišli vsi najboljši. V hudi konkurenci, družbi francoskega državnega prvaka, svetovnega podprvaka v gorskem maratonu, lanskega zmagovalca svetovnega pokala, evropskega prvaka iz Velike planine, italijanskega prvaka, večkratnega nekdanjega francoskega prvaka, trenutno najboljšega italijanskega vertikalista, sem sicer zborbal do na koncu 8. mesta, s čimer sem izjemno zadovoljen… Ampak na tem mestu sledi en velik "ampak"
Po bolj previdnem startu (nisem vedel, koliko posledic je pustil včerajšnji vertikal) so se noge sveže vrtele in po začetnih 12-ih kilometrih stalnih menjav ritma po terenu gor-dol, sem se usidral na 7. mestu. Sledil je dolg vzpon (cca. 800 vm), na katerem pa sem ob izjemno dobrem počutju začel gristi na polno in do vrha le še pridobival. Zaostanek za takrat 3. uvrščenim sem uspel zmanjšati na pičlih 25 sekund. Do cilja je nato sledilo le še 4,5 km dokaj grdega spusta. Nato pa se je zgodilo tisto, česar sem se najbolj bal – krč zaradi dolžine tekme (na koncu 1h38). Na 19. kilometru sem moral po ravnini nekaj sekund hoditi, se celo ustaviti, da sem sploh lahko nadaljeval. Seveda sem takrat vedel, da moram enostavno le preklopiti v "safe mode" in nekako priracati do cilja, ob tem pa upati, da je razlika zadaj dovolj velika. Vendar ni bila… Namesto da bi se jaz boril, da še koga ulovim, sta me tako do cilja prehitela dva tekmovalca, ki sta pridrvela iz ozadja. Mučno je, ko srce zmore in bi delalo s polno paro, mišice pa odpovejo… Vendar to je šport.
Skratka, dovolj razglabljanja "kaj bi bilo, če bi bilo", zadovoljstvo je vseeno veliko, priložnosti pa bodo tudi še številne. Važno je, da smo na pravi poti, kar pa je današnja tekma tudi pokazala
FB
Konec tedna je na sporedu

in

, v nedeljo pa še