2005 Čeha Anna Pichrtova in Robert Krupička nova kralja Grintovca (2558 m)

Krupička »Hotel sem videti svet z vrha brez megle, prvi.«

KAMNIŠKA BISTRICA – Kljub nočnemu deževju, se je zjutraj 228 tekačem pokazal v vsej razkošni lepoti. Od dna, pri domu v Kamniški Bistrici pri Kamniku (601 m) in čisto do vrha 2558 metrov visoko. 1970 metrov višje in 9,7 kilometra dlje. Grintovec, 8. tek. Da bi tek tekov v Srednji Evropi, letos prvič vpisan v koledar WMRA-EAA, ne izgubil rekordnih veličin, je poskrbela Anna Pichrtova, Slovakinja, ki tekmuje za Češko. Uro na vrhu strehe so sodniki ustavili pri neverjetnih 1,31:53. Pred drobceno češko tekačico, maratonko (46 kg, 164 cm) je na vrh prisopihalo le devet moških. Prvi pa prijatelj Robert Krupička (1,19:07), pred lanskim zmagovalcem Italijanom Marcom Gairadom. Za tretje mesto sta v zadnjih 100 metrih udarila domači junak Sebastjan Zarnik (1,25:10) in vsestranski Simon Alič. »Čudno, da ni opazil, da gredo moje noge sem in tja. V 100 sem nepremagljiv. Ne vem zakaj se moram vedno izčrpavati do konca,« se je spraševal Kamničan Zarnik. »Nisem imel ure, da bi vedel, kako hiter sem za rekord, » se je izgovoril novi kralj Grintovcev, potem ko je za 46 sekund zgrešil rekordno znamko (1,18:21) Gaiarda. In vseeno vriskal od veselja. »Lani na vrhu zaradi megle nisem videl nič. Vleklo me je da vidim kam tečemo v lepem vremenu. Zame je to najlepši tek v Evropi. Tudi zaradi vzdušja in prijaznega Dušana Papeža,« je laskal 27-letnik iz kraja Usti na severu Češke, bogatejši za 500 evrov. Pozimi natakar, poleti tekač, tudi najboljši maratonec letos, tudi vodi v nizu WMRA Grand Prix – neuradnega svetovnega pokala gorskih tekačev. »Za rekord ni bilo pravega vremena, prevroče,« je pojasnil Gaiardo, ki se bi z vrha najraje peljal z helikopterjem. In partner na treningu biatloncu Ole Einar Bjoerndalnu, katerega slovenski naslednik Klemen Bauer je gladko zmagal med mladinci do Kokrškega sedla. Le kaj si mislijo planinci o 1,31:53, za katere je pot markirana na pet ur. Najboljša češka maratonka, 28. v Atenah in lanska evropska prvakinja v gorskih tekih, se je o tem kar nasmihala. Kar za 7:26 minute je pomaknila rekordno znamko Ines Hižar, ki se je tokrat sprijaznila z drugim mestom (1,41:19). »Malo sem se dričala po kamenju, a nikoli nisem pričakovala da bom kos Anni, profesionalki,« je pojasnjevala svetlolaska iz Medvod. Nova krajica Grintavcev je že po prvem kilometru opozarjala kolono tekačev na ozki poti, naj se umaknemo, potem pa skakala mimo po grmovju in mokrem kamenju. »Zares lepo je tukaj. Moj cilj je maraton v Helsinkih,« je povedala Pichrtova, ki ni vedela, da obstaja tudi Ljubljanski maraton. A ni nič zagreta. Letos ima tekov na 42 km dovolj, bila je že šesta v Los Angelesu, druga v Salt Lake Cityu, »te gore so pa nekaj posebnega.« (mm) KAMNIŠKA BISTRICA – 8. gorski tek na Grintovec (9,7 km, 1970 m), moški absolutno: 1. Krupička (Češ) 1,19:07, 2. Gaiardo (Ita) + 1:35, 3. Zarnik (KGT Papež Kamnik) + 6:03, 4. Alič (Poljane) + 6:06, 5. Reitberger (Aut) + 6:55, 6. Bradl (Češ) + 7:14, 7. Zupančič (KGT Papež) + 8:45, 8. Kuhar (Šmarnogorska) + 9:47, 9. Šalamun (KGT Papež) + 11:56, 10. Slapar (Šmartno) + 12:53, ženske: 1. Pichrtova (Češ) 1,31.53, 2. Hižar (Šmarnogorska) + 9: 26, 3. Gashi (Posočje) + 18:35, 4. Trobec (Kobarid) + 24:07, 5. Jurišič (Hrvaška) + 26:35, mladinci, Kokrško sedlo: 1. Bauer (Sk Ihan) 51:40, 2. Tomec (Papež) + 3:17, 3. Tratnik (Podnanos) + 4:39, mladinke: 1. Mladenovič (Domž) 1,06:50, 2. Berčič (Mass) + 6:08, 3. Tomec (Papež) + 7:08,

2006 – Jonathan Wyatt presegel vse meje mogočega

2006 KAMNIŠKA BISTRICA – Novozelandec Jonathan Wyatt in Čehinja Anna Pichrtova sta na 9. gorskem teku na Grintovec pomaknila mejo mogočega še višje. Kralj gorskega teka je mejo 9,6 kilometrov dolgega teka za dva kilometra vertikale pomaknil na 1,15:43. Evropska kraljica je svojega popravila na 1,31:50. Tek WMRA Grand Prix je bil tek presežnikov; 310 tekačev iz 16 držav, tudi ZDA, Avstralije, Nove Zelandije. »Pogledal je na uro in se počasi iztekel v cilj,« je Robert Slabanja, bivši trener Petre Majdič opisal prihod Wyatta na vrh 2558 metrov visokega očaka Grintavcev, kjer ga je čakalo čez 200 najbolj firbčnih. Tek petkratnega svetovnega prvaka in rekorderja vseh pomembnejših gorskih tekov (navkreber) so zares številni navijači opisovali kot tekaško poezijo- lahkotno brez izrazov muk, a tekel je 2:37 minute hitreje kot Italijan Gaiardo 2004. »Niti rekord, niti zmaga ni tisto za kar tečem, čeprav je Grand Prix zelo pomemben. Preprosto uživam. Ta tek je zares nekaj posebnega. Zahteva veliko zbranosti, skale, korenine. In seveda tek na vrh gora. A to raznolikost imam rad. Ura hitro mine,« je Jono prijazno razlagal med počasno hojo v dolino. »Pa saj ga sploh nismo nič videli,« je pripomnil Simon Alič, četrti v cilju (1,23:15) za Čehom Romanom Skalskym in Avstralcem Benom Du Boisom. Presenetljivo je pobral naslov državnega prvaka favoriziranima Mitji Kosovelju (6.) in domačinu Sebastjanu Zarniku (7.). »Ker mi do spodnje tovorne žičnice nista naložila vsaj 200 metrov, sem se čudil. Ker sta tekla pepočasi, sem šel mimo,« je pripomnil Alič, sicer odličen amaterski kolesar. »Rekord? Ne,« je na štartu zatrdila Pichrtova. Ko je po dveh kilometrih odskakljala mimo podpisanega, usmilila se je le 17 tekačev, je bila na Grintovcu tri (3) sekunde hitreje kot lani. »Se je pač tako izšlo. Pod Kokrškim sedlom mi je najlepše, ko je možno tekoče teči, ostalo je treba skoraj plezati,« je pripomnila, preden se je okopala v ledeno mrzlem izviru Bistrice. Čeprav oče Edvin skrbno pazi na Matejo Kosovelj, je evropski članski podprvakinji (za Pichrtovo) dovolil kljub 18-letom tek do vrha najtežjega teka v Evropi. »Tekla sem v svojem ritmu. Ni bilo težko, » je pripomnila Kosoveljeva, pri kateri je imel podpisani posebno čast, da ji je lahko prvi čestital za drugi ženski čas (1,36:08) vseh časov na Grintovcu (in državni prvakinji). (mm) Kje je skrivnost hitrega teka na Grintovec vitkih deklet, so razkrile kraljice Grintovca kar same. Potem, ko so se vrnile z teka z vrha 2558 metrov nazaj v dolino, so v izviru Kamniške Bistrice še okopale. Zmagovalka Čehinja Anna Pichrtova, njena rojakinja Iva Milesova, Poljakinja Izabela Zatorska, večkratna svetovna prvakinja, sicer tretja in četrta na vrhu Grintovca, so z razliko od drugih planincev in tekačev, ki so v hudo mrzlo vodo pomakali le roke in noge (postrvi se niso obračale okoli), v vodo potopile do ušes. Menda je to že preizkušena praksa in tekačice se ne bojijo prehladov. Tudi lani je Pichrtova po zmagi zaplavala v izviru Bistrice, kjer ima voda 7 do 8 stopinj. V vodi naše male princeske Mateje Kosovelj, niti pogumnih tekačev nismo videli, so pa nekateri pripomnili, da čakajo, da se pojavijo zgoraj brez, ne samo v kopalkah ali dresu. Mimogrede, temperaturni šok je tak, da noge dobesedno zabolijo. (mm) Tako kot je Jonathan Wyatt, novozelandski gorski tekač povezan z najbolj uglednimi gorskimi teki v Alpah in Dolomitih, tako je v nedeljo postavil mejnik tudi na gorskem teku na Grintovec. Čas 1,15:43 od doma v Kamniški Bistrici (601 m) do vrha Grintovca (2558 m), markirana pot na pet ur, bo lahko ostal za vse večne čase. Na svetu je samo eden, ki ga lahko izboljša. »Zame je gorski tek navzgor,« je dejal 34- Jono med potjo v dolino. Navzdol zelo malo teče. Da zelo pazi na svoje noge, je dokazal tudi s štiriurno hojo z Grintovca. Tudi za denarjem in rekordi se ne peha. »Za tek na Grintovec me je najbolj pritegnila tekma za Grand Prix ( svetovni pokal op.p.), ne nagrade. Niz GP bi rad zmagal še petič, čeprav so denarne nagrade manjše. Žal je prav danes tek v Val Gardeni, meni najlepših Dolomitih. A rad pridem tudi v nove kraje. Tudi tukaj je lepo, trasa teka pa nekaj posebnega. Zelo tehnična, zahteva veliko koncentracije. Večina v Evropi je na položnejših klancih, tu je strmo. Rad imam tudi to. In tek z ciljem na vrhu gora z lepim razgledoma je navdušujoč, »pravi rekorder vsaj 18 najbolj uglednih tekov v Evropi. Še največ dela mu je v Telfesu, kjer bo Grand Prix tekma naslednji teden, povzročal rekord Italijana Molinarija. Mimogrede, le Materhornlauf se konča nekaj metrov višje do kamniških 2558 metrov. »Rekordi niso moja posebna motivacija. Samo uživam v teku, a če sem še tako hiter, toliko bolje,« pravi. Da bi zaradi sindroma Bubka pod vrhom Grintovca upočasnil in drugič še enkrat lažje morda dobil posebno nagrado za rekord proge, ki jo je vodja tekmovanja Dušan Papež uradno razpisal le v vrednosti 100 Evrov, se mu ni zdelo pomembno. »Za nekaj sekund na vrhu ne bom umiral.« Čeprav je že petkrat osvojil naslov svetovnega prvaka (Tomo Šarf je izračunal skupni naskok pred drugouvrščenimi– kar 10:50 minuet), bo letos v Turčiji naskakoval šestega. »Res me ljudje veliko sprašujejo zakaj še šestič. Zame zlato ni v ospredju. Preprosto rad tečem,« pravi Jono, ki odvrača podobnost z Zidanom, Armstrongom, Schumacherjem, češ da ni tako popularen. In čeprav je štirim naslovom prvaka v razmaku vsakih dveh let v teku navkreber, lani doma v Wellingtonu pred 20.000 gledalci odvzel Italijanom naslov še v disciplini gor-dol, ni najboljši športnik Nove Zelandije. »Malo tekmujem doma in zelo pestro paleto dobrih športnikov imamo.« In kje je skrivnost hitrega teka v klanec? Za neafriškega tekača ima na zelo visokem svetovnem nivoju tudi čase na stezi in cesti (5000 m – 13:27, 10.000 – 27:56, mali maraton – 1,02:37, maraton – 2,13:00)? »Najprej leta in leta treninga. Talent. Tako sem bil vsako leto močnejši, hitrejši. In hkrati sem ugotovil, da sem dober tudi v teku v klanec. Afriški atleti so sicer kakih deset kilogramov lažji (Jono – 64 kg, 175 cm) in imajo nekaj prednosti po ravnini. V teku v klanec pa je potrebno tudi več moči. Pomembno je razmerje med močjo in težo,« je razkril Jono, ki bo novembra verjetno tekel maraton v New Yorku za normo za svetovno prvenstvo v atletiki 2007. (mm) Kot je gorski tek športna panoga nemara najbližje prvobitnosti:človek, tekma, narava, je tudi Wyatt sila ljudski. Ob pogovoru je podpisal nekaj desetin majic mladih tekačev, z nasmehom. Ker je tega vajen. Glede afer v kolesarstvu, njemu zelo ljubemu športu, saj je ogledal ključne etape Gira, pravi, da se mu čiščenje športa zdi dobra poteza, da ne bodo ključni zdravniki. Pravi, da so vsi ti dolgi prelazi v enem dnevu, na meji človeških zmogljivosti zahtevnosti. Jono živi v Italiji, v dolini Fiemme z eno najboljših italijanskih smučarskih tekačic Antonello Confortolo, bronasto s štafeto v Torinu. Antonelli obljublja, da bo pretekel tudi Marcialongo. Wyatt je sicer arhitekt, dela pač doma. (mm)

Wyatta je nasledil Viking Jon Tvedt

2007 Kamniška Bistrica – Norvežan Jon Tvedt in Čehinja Anna Pichrtova sta nova Kralj in kraljica desetega teka na Grintovec, najbolj markantnega teka v Srednji Evropi, z dvema kilometroma vertikale od Kamniške Bistrice do najvišjega vrha Kamniških Alp. Ko so zjutraj po nočnem dežju, nekateri od več kot 320 tekačev, še radovedno pogledovali proti vrhu, so se meglice nad Grintovcem (2558 m) razkadile, korenine in kamenje posušilo. Izziv je bil odprt. Zmaga Pichrtove, evropske podprvakinje in rekorderke teka je bila pričakovana, čeprav ji je bila zaradi dobrih dveh minut počasnejšega teka od rekorda (1,34:24), kar tesno za petami Novozelandka Anna Frost (1,36:54). Za Norvežana ni vedel praktično nihče. Prijavil se je le pol ure pred štartom in potem v pravem solo teku bil na vrhu v 1,17:27, kar je le 1:44 minute slabše od rekorda Novozelandca Jonathana »Jona« Wyatta. Najboljša slovenska tekača, Simon Alič in domačin Sebastjan Zarnik sta se z dobrimi štirimi minutami zaostanka borila le za naslov državnega prvaka. »Z desetletno hčerko sva na izletu po Italiji, pa sva prišla tudi v Slovenijo, saj so mi o tem teku povedali na evropskem prvenstvu v Pirenejih. Spala sva v šotoru v Bistrici, pa ni bila ravno prijetna noč (dež!). Take strme teke imam rad. Pri nas na Norveškem take, a precej krajše teke zmagujem. Na evropskem prvenstvu nisem imel dneva, pa tudi proga je bila prepoložna. No, mislim, da bi tu bil tudi rekord Wyatta dosegljiv, če bi se posebej pripravil, a tek zame ni povsem v ospredju,« je na Kokrškem sedlu pripovedoval nekdanji tekmovalec v orientaciji. 500 evrih nagrade se mu za norveške razmere ni zdelo veliko. »Letos sem bil le dvakrat prej na Grintovcu. Na slovenski rekord pa nisem računal, čeprav bi ga morda dosegel, saj sem se na vrhu sprehodil. Norvežana že spodaj nisem več videl, Zarnik pa je že v gozdu pod Kokrškim ostal zadaj,« je skromno opisoval Simon Alič, drugič slovenski prvak. Rekord Andreja Mesnerja je zgrešil za 27 sekund. Odlična organizacija in prijazni ljudje pa so znova premamili malo, suhljato Čehinjo, najboljšo njihovo maratonko, da je pod Grintovec pripeljala celo družino. »Na rekord nisem niti pomislila. Imela sem težjo nesrečo in vesela sem, da sem sploh lahko prišla do vrha tako čudovitega in težkega teka, ko je potrebno tudi kar precej paziti na ravnotežje. Ah, ni vse v denarju. Kraji in ljudje,« se je zagovorila Anna, celo 17. absolutno. Slovenski naslov je pripadel tretji Simoni Žabjek. mm gorski tek Kamniška Bistrica – 10. mednarodni gorski tek na Grintovec, državno prvenstvo in slovenski pokal, moški absolutno: 1. Tvedt (Nor) 1,17;27, 2. Alič (Paklenk-državni prvak) + 4:17, 3. Zarnik + 4:47, 4. Schmuck (Aut) + 7:32, 5. Brydl (Češ) + 8:31, 6. Kuhar (GRS Jezersko) + 8:59, 7. Slapar (Šmartno Prinsis) + 10:57, 8. Zupančič + 11:59, 9. Šubic (Tabor Žiri) + 12:20, 10. Bauer (SK Ihan) + 12:42, ženske: 1. Pichrtova (Češ) 1,34:24, 2. Frost (NZl) + 2:30, 3. Žabjek (Aristokrat Ing.) + 11:12, 4. Mrak (Posočje) + 11:23, 5. Novak (Triglav) + 12:07, 6. Jurišič (Hrv) + 12:25, 7. Tušar (Nanos) + 12:45, mladinci, Kokrško sedlo: 1. Oblak P. (Tabor Žiri) 53:07, 2. Bregar, 3. Oblak M., mladinke: 1. Kosobrin (Domžale) 1,10:19, 2. Hren (Šn), 3. Cvrin (Domž),

2008 Kamniška Bistrica – Američan Rickey Gates (1,19:07) in Čehinja Anna Pichtova (1,35:18) sta kralj in kraljica 11. gorskega teka na Grintovec. Medtem ko je češka maratonka enega najbolj markantnih tekov v Evropi z dvema kilometroma vertikale zmagala že četrtič, je 27-letni Američan zaslužil prvih 1000 evrov na evropski turneji. Tek tekov v naših gorah z 297 tekači je Daneji Grandovec in Simonu Aliču, tretjima v absolutni razvrstitvi, prinesel tudi državne naslove. »Tam kjer je Papež, tam je sonce,« se je ob prihodu prvih tekačev na Grintovec (2558 m) šalil Dušan Papež, z ženo Miro glavni organizator teka. Še ob jutranji nevihti tik pred štartom so imeli prireditelji z gorskimi reševalci težko odločitev ali tekače spustiti do vrha. Na teku pa so imeli tekači še največ težav na razgibanem terenu nad Kokrškim sedlom. Drseče skale in blato so odnesle rekordne čase. »Wyattov čas 1,15:43 je dosežek tekača posebnega »kalibra«. Če bi bila konkurenca in ne bi tako zelo drselo, bi zmogel tja do 1:17, » je priznal Rickey Gates, ki se je z svojo avanturo takoj prikupil tekačem. Pod Grintavec je prišel s teka na Grossglockner (četrti za Wyattom in Gaiardom, ki sta na Grintovcu zmagala v preteklih letih) in to s kolesom, ki bi ga ocenili na 50 evrov. Sedaj se s starodobnikom odpravlja na nadaljevanje turneje v Evropi, Avstrijo, Norveško, na svetovno prvenstvo v Crans Montano, kjer bi rad bil med deseterico in za konec še na Šmarno goro. »V Sloveniji sem že bil v času študija, a pri vinogradnikih Kristančiču in Movii, a sem želel videti gore. Zares neverjeten tek,« je opisal Gates, ki doma v Aspnu v Koloradu živi na nadmorski višini Grintovca in izkorišča »legalni doping« višinskega treninga, kot se je šalil. Za Poljakom Andrzejem Dlugoszem sta Alič in povratnik po dolgotrajni poškodbi Peter Lamovec o prvaku obračunala šele v zadnjih doolgih 100 metrih.«Petra sem na sedlom kar počakal, in se predal njegovemu ritmu. Ker je pot izbiral zelo naravnost je bilo težko, a sem imel na vrhu dovolj moči za finiš,« je pojasnil Alič, ki domačega kraljestva Grintovca ni predal že tretje leto zapored. Drobcena Pichrtova, najboljša češka maratonka, je zmagala že četrtič. »To je bil šele moj drugi tek po težki poškodbi na kvalifikacijskem maratonu, ko sem si razbila koleno. Čeprav okrevanje še ni končano, se lepoti gora nisem mogla upreti. Še posebno na drsečih predelih sem zelo pazila,« je z 750 evri bogatejša čebljala ena najboljših gorskih tekačic na svetu, medtem ko so tekači opazili, da je skakljala iz skale na skalo kot gorska koza. Za njeno rojakinjo Ivano Sekyrovo, šesto na EP, je Daneja Grandovec v boju za naslov za 59 sekund prehitela reprezentančno kolegico Lucijo Krkoč. »Na Grintovec sem si prvič prečistila pljuča. Drugače kot garati celo pot na takem ekstremnem teku ne gre,« je lepo opisala Mariborčanka, specialistka za 3000 metrov z zaprekami. Kamniška Bistrica – 11. gorski tek na Grintovec, 9 km, 1970 m višinske razlike, državno prvenstvo, člani: 1. Gates (ZDA, Salomon) 1,19:07, 2. Dlugosz (Pol, Asics) + 3:08, 3. Alič (Šričinmoj maraton) + 4:21, 4. Lamovec (Tabor Žiri) + 4:40, 5. Skalsky (Salomon, Češ) + 6:35, 6. Ikič (Etiketa Žiri) + 7:51, 7. Zarnik (KGT Papež) + 8:10, 10. Triler (KGT Papež) + 9:00, 11. Mikloša (kgt Papež) + 9:10, 12. Kotnik (MK Rokovnjači) + 10:05, članice: 1. Pichrtova (Air Ostrava, Češ) 1,35:18, 2. Sekyrova (Češ) + 9:12, 3. Grandovec (AD Maribor) + 11:55, 4. Krkoč + 12:45, 5. Tušar (Nanos Podnanos) + 14:21, 6. Novak (Triglav) + 15:40, 8. Mrak + 17:00, 9.Gashi (Posočje) + 18:20, 10. Šušteršič (Portovald) + 19:30, mladinke, Kokrško sedlo: 1. Šolar (Gorenjski glas) 1,11:21, 2. Kozjek (Šmarnogorska) + 0:04, 3. Hren (Šmarnogorska) + 2:11, mladinci. 1. Oblak (Tabor Žiri) 53:13, 2. Bregar (Šmarnogorska) + 0:14, 3. Potočnik (Železniki) + 1:50

Še enkrat Češka kralja Grintovca

2009 Kamniška Bistrica – Kraljestvo Grintovca imata znova Čehinja Anna Pichrtova in rojak Robert Krupička. Letošnji, že 12. tek na najvišji vrh Kamniških Alp (2558 m) je bil res v veličastni podobi, kar 308 tekačih, prekrasnem vremenu. Še več. Najbolj impozantni tek dveh vertikalnih kilometrov v Evropi je štel kot druga tekma sezone v niz Grand Prix WMRA, svetovnega pokala v gorskih tekih, v moški konkurenci pa veliki obračun med dosedanjimi zmagovalci. Rekorder proge 37-letni Novozelandec Jonathan Wyatt, desetletje nepremagljiv v tekih v klanec, je vodil do valovitega odseka poti nad Kokrškim sedlom. Potem je šest let mlajši Čeh priletel mimo. S časom 1,17:05 ni ogrozil Wyattovega rekorda (1,15:43). Enega redkih mu je pretekli teden na teku na Grossglockner-Veliki Klek odvzel eden od Kenijcev. Wyatt je bil drugi in Krupička osem sekund za njim, tretji. »Ja, mogoče sem se res malo obdolžil za Grossglockner. Premagati Wyatta ni lahko. Ta tek mi je zelo pri srcu, čeprav sem že četrtič tukaj, sem šele tokrat prvič videl prekrasno panoramo z vrha. V Sloveniji mi gre vedno dobro. Čudovite gore. Všeč so mi strmi teki, tudi tehnični, kjer je velikokrat pomembno kako visoko na skalo lahko stopiš,« je bil na Kokrškem sedlu med naporno vrnitvijo v dolino navdušen 31-letni Krupička, ki je na Grintovcu zmagal že leta 2005. Jono, zmagovalec 2006, ni bil videti razočaran. »Krupička me je prehitel na tehnično zahtevnem delu teku. Moral sem paziti, ker imam težave s poškodbo. Tudi zato na tekmah gor-dol ne bom tekel več. To je glede strmine najtežji tek v Evropi. Dva kilometra višinske razlike sta res nekaj posebnega in prijetno vzdušje, posebno na vrhu,« je hvalil Wyatt, poročen s smučarsko tekačico Confortolo živi v dolini Fiemme. Lanski zmagovalec Rickey Gates, doma iz Aspna v ZDA, ki znova hodi po evropskih tekih s starodobnim kolesom, je bil tretji. Kar 1000 planincev na »strehi« Grintovca v zadnjem kilometru (ob poti od Kamniške Bistrice navzgor jih je bilo po nekaterih ocenah trikrat toliko) je bilo navdušenih nad slovenskim dvobojem. Domačin, Kamničan Sebastjan Zarnik (1,23:15) se je prav tam znebil Simona Aliča, najboljšega Slovenca zadnja tri leta. »Držal se me je kot klop. Mislil sem že, da bova znova šprintala kot leta 2005. Če bi se malo izmenjavala v vodstvu, bi se morda približala Rickeyu Gatesu. Vendar, ko bi naju videl blizu, bi vklopil »alarm« in ga tudi ne bi prehitela. Mesnerjev slovenski najboljši čas pa ni bil v moji glavi. Izučilo me je, da je treba začeti počasi, rekorda ni moč načrtovati,« je razlagal Zarnik, lokalni heroj Grintavcev. Kako poseben je tek pove že njegov podatek, da je zadnji od devetih kilometrov, tekel 13 minut. Pichrtova, sicer maratonka, je na Grintovcu zmagala že petič zapored in bila sčasom 1,32:48 le 58 sekund za svojim rekordom. Edinega je sicer popravila mladinka Katja Kozjek. »Tek je res lep, čudovite gore, prekrasna panorama. Rekord? Tam, kjer je bilo treba zelo paziti, kam stopiš, nisem pretiravala, niti ga nisem imela v mislih,« je pripomnila drobna Čehinja, ki se je po teku še okopala v izviru Bistrice (8 stopinj), fotografi pa so nekaj alpskega nudizma zamudili. Njena rojakinja Iva Milesova (1,35:49) se je najbolj mučila z dopinško kontrolo, izvedeno prvič na Grintovcu. Slovenka Valerija Mrak (1,44:36), najbolj vesela osebnega rekorda in nagrade, izposoje avtodoma za družino, dela od 12.000 evrov vrednega nagradnega sklada. 1000 oziroma 750 evrov sta dobila Čeha. mm

2010 – Svetovno prvenstvo v gorskih tekih na Veliko planino. Brez Grintovca

2011

Skrajšana eksplozivna različica za Turka Arslana

 (13. TEK, 2011) Kamniška Bistrica – »Najtežje zame je bilo hladno vreme. Pri nas v Ankari je preko trideset stopinj Celzija, tukaj je bilo na cilju blizu ničle. Mislim, da so se organizatorji pravilno odločili, da nismo tekli do vrha Grintovca. V drugačnih pogojih bi zame bil izziv poskusiti izboljšati rekord Jonathana Wyatta, danes seveda ne,« je turški atlet Ahmet Arslan, potem ko se je preoblečen in ovit v odejo še dolgo premraženo stiskal v kotu Cojzove koče na Kokrškem sedlu, opisoval svoj pogled na skrajšani 13. tek na Grintovec. Kot zmagovalka najbolj markantnega gorskega teka v tem delu Evrope se je ob njegov bok postavila Primorka Lucija Krkoč. Zaradi vremenskih okoliščin, dežja in sneženja, skrajšan tek do Kokrškega sedla (1793 metrov) ni izgubil na atraktivnosti. Vseh 152 tekačev od 193 tekačev iz kar 16 držav, ki so tekli na »odrasli« različici, je s cilja zlahka opazila, da je Grintovec kar med tekom dobil snežno kopreno. Vrstni red se na dosedanjih tekih v zadnji »piramidi« Grintovca nikoli ni veliko obračal. Tudi zmaga Krkočeve in Arslana v nizu svetovne serije WMRA ni niti malo okrnjena. Izziv tekov z dvema kilometroma vertikale na mah bo ostal za naslednja leta. Edina nepredvidljiva okoliščina, ki je v teh okoliščinah spremenila sicer zelo utečeno in s številnimi prostovoljci podprto mednarodno prireditev iz cele doline Bistrice, je bilo pet minut zamude na štartu. Pa še za to je turški atlet, ki je tekmovalni dres in hlačke, s štartno številko vred pomotoma dal na »shrambo«, to pa opazil tik pred štartom. Organizatorji so bili uvidevni do prvega favorita. In tudi, če bi tekel v trenirki, po 5,9 kilometra dolgem teku s 1193 višinskimi metrih, ne bi bilo nikogar blizu, le manj premražen bi bil. S časom 42:50 minute je prehitel Švicarja Davida Schneiderja za 1:36, tretji pa je bil dvakratni Kralj Grintovca Čeh Robert Krupička, z zaostankom 3:18 minute. »Kljub temu, da je bil tek skrajšan, ni bil lahek. Na koncu se v treh kilometrih dvigne za 900 metrov, kar je zelo veliko. No, rad imam take strme teke, take kamnite steze v nebo,« je Arslan, petkratni, tudi aktualni evropski prvak, lanski zmagovalec svetovne serije WMRA, tudi teka na Šmarno goro, ter sedmi, najhitrejši belec na svetovnem prvenstvu na Veliki Planini, dopolnil opis teka. Simon Alič (46:32) je bil na Grintovcu znova najhitrejši domači tekač, četrti. Med deseterico pa so bili še trije Nejc Kuhar, Matjaž Mikloša in Klemen Triler, vsi po specialnosti turni smučarji. »Krupički sem se na približeval, a mi je pod sedlo za malo pobegnil. Morda sem začel malo prehitro,« je pojasnil Alič, ki je na lestvici nagrad 1000 – 750 – 500 – 200 izgubil kar nekaj evrov. »Kraljica Lucija, še malo. Kraljica Grintovca si, še malo«, je tik pod sedlom mlado dekle preglasila vse navijače, ki so kljub sibirskemu vetru in rahlemu dežju vztrajali in kot zmagovalko že vnaprej pričakovali Lucijo Krkoč. »Hladno vreme mi prav ugaja in prav nič me ne moti. Da nismo tekli do vrha Grintovca, mi tudi po svoje ugaja, ker bom prihranila nekaj moči za naslednje tekme. Tekla pa sem tako ali tako z nekaj rezerve. Ni bilo potrebe, da bi šla na polno in se izčrpavala. Nobene se nisem bala niti na štartu,« je Krkočeva lahkotno kot gorska koza priskakljala na Kokrško sedlo po 55:21 minute. Pod magično mejo ene ure je priplezala tudi aktualna dvakratna mladinska evropska prvakinja Romunka Denisa Dragomir (57:06), Britanka Lauren Jeska (58:36).

2012 – Britanska srnica pet metrov za zmago na vrhu Grintavcev

(mm) 2012-»O, šele sedaj vidim, kako lepo je v teh gorah. Čudovito. Pravljično. In kako dolga je pot, ki smo jo premagali. Ali tam dol je šele Kokrško sedlo? Šele sedaj vidim, da je ta tek zares nekaj posebnega,« je, šele ko je sestopila iz megle vrhnjega dela Grintovca, Londončanka Emma Clayton dobro videla, kam je prilezla urno stopicaje gledajoč pod noge v uri in 39 minutah. Britanska srnica, ki je zaradi postave dolgih nog padla v oči mnogih tekačev in nekaj stotnij planincev, ni nergala. Po dobljenem dvoboju s Primorko Matejo Kosovelj, je v zadnjih metrih zaradi padca izgubila zmago proti Čehinji Ivi Milesovi. Za pet sekund na vrhu Grintovca. Le občudovala je lepote gora zaradi katerih se je odpovedala tudi vzdušju olimpijskega duha v svojem mestu. Podlegla je izziv Grintovca, enega najbolj impozantnih tekaških preizkušenj daleč okoli. Ni bila edina. Na 14. tek na Grintovec so prišli tekači iz 16 držav. Seveda tudi iz Slovenije skoraj ni hitrega hribolazca, ki bi manjkal. Biti del tega ni možno vedno in povsod. Ni v športu lepše zgodbe, kot če se katera od zvrsti, prireditev ali preizkušenj prime med ljudmi. In živi. Za gorski tek na Grintovec to drži kot zabetoniran Aljažev stolp. Predniki v dolini Kamniške Bistrice bi se zagotovo na zadnjem koščku obračali, čudili in nergali, kaj le 300 in več ljudi ob času nedeljske maše hiti in beži tja gor v nekoristen svet. Ob tem pa del za to pripotujejo pol sveta od Japonske, Avstralije, Eritreje, Turčije. Pa to še olimpijske igre niso. Kar je bil pred 16 leti lokalni organizacijski izziv s petdesetimi udeleženci, da končno naredijo konec ugibanjem, kako hitro človek zmore premagati dva kilometra vertikale, od izvira Bistrice (601 m) do vrha najbolj izrazite piramide Grintavcev (2558 m), je preraslo v svetovni izziv. Ssvetovni Grand Prix, svetovni pokal bi rekli v Mednarodni atletski zvezi. In za to živi in dela cela dolina. In Dušan Papež, po delovni specializaciji kar avtoličar, z družino duša prireditve, je poskrbel, da so se v osrčje Alp vrnili tekači iz Eritreje. Iz najmlajše, najrevnejše, najbolj samosvoje afriške države na meji med Sudanom in Etiopijo. Na svetovnem prvenstvu v gorskih tekih leta 2010 na Veliki planini so osupnili konkurenco. Svetovni podprvak Teklay Azerya je bil v središču pozornosti eritrejske trojke. Seveda, prišli so premakniti časovno mejo uro mogočega (ura, 15 minut, 43 sekund) Novozelandca Jonathana Wyatta, nespornega kralja gora v teku navkreber. »Ah, nič hudega, če poti ne poznam. Bom že jutri videl vso pot. Sem bolje pripravljen kot pred dvema letoma, » je v soboto, ko so zarana odtekli njim poznano pot čez Pasje pečine na Veliko planino, Teklayevo samozavest iz arabščine prevajal Maher Kadura, domačin priseljen iz arabskega sveta. Eritrejci, atleti v polnem delovnem času, so se s štarta zapodili, kot da čim prej hočejo na domačo višino 2300 metrov, glavnega mesta Asmara. Neoziraje se na skalni svet. Kot da je njihov svet ravnina. Spotoma so z divjim ritmom uničili še evropskega prvaka Turka Ahmeta Arslana, sicer rekorderja lanskega, zaradi snega skrajšanega teka. A če so imeli Wyattov rekord po vmesnih časih še v nogah, so jih nepoznane zgornje skalne stopnice Grintovca utrudile. Azerya Teklay je Wyattovo mejo nemogočega v nekoristnem svetu nebeških vrhov zgrešil za dobro minuto. V dolini ni rekel nič, le v trenirki dolgih rokavov se je ulegel na močno popoldansko sonce. Nejc Kuhar, najvzdržljivejši gornik Kamniških Alp, turni smučar in letni tekač za strme vertikale, doma na severni jezerski strani, je ob zvokih harmonike le za nekaj sekund zgrešil za evropsko celino gorskih tekačev nepremagljivega Turka. Ja, včasih je bil v očeh domačinov »prismojen« že vsak, ki je omenil, da je pot markirano na pet ur in pol, možno preteči in prehoditi v uri in pol. Letos je bil Jezerjan na v koridorju planincev v uri in 22 minut. Tudi tako se rojevajo legende, legende gora, ki živijo med ljudmi, med hribovci, planinci, gorjani, Jezerjani.

Mateja Kosovelj zaznamovala 15. tek na Grintovec

(mm) 2013 – »Ta tek sem vzel iz vsega spoštovanja do gore in teh dveh kilometrov višinske razlike. Kar prepričan pa sem, da je enkrat za trikrat; prvič, zadnjič in nikoli več,« tako se je Milan Šenk, jekleni mož z Jezerskega v nedeljo nasmejan šalil na vrhu 2558 metrov visokega Grintovec. Bradati mož čez Abrahamova leta, je pot, ki je po planinskih tablicah markirana na pet ur, premagal hitreje kot v uri in 50 minutah. To je bil osnovni izziv za skoraj 300 tekačev in tekačic, ki so premagal pot iz Kamniške Bistrice do najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp. Tek ekstremov, tek za kralje višin. Tek, ki je v 15. izvedbi iz zgolj lokalne zvedavosti do uradno izmerjenega časa z 50 udeleženci, prerasel v enega najbolj znamenitih tekov v Evropi in letos znova sodil v svetovno serijo Grand Prix. A tek je še vedno ostal tak kot leta 1996. Za vse. Le da je sedaj praznik cele doline, kot rad poudari Dušan Papež, avtoličar po dejavnosti, ki z ženo Miro, učiteljico in vso družino vleče niti organizacija. Mimogrede prostovoljci so samo na goro na okrepčevalnice znosili 2000 litrov vode. In tudi zaradi srčne duše, ki jo ima tek, ne čudi, da so se izziva lotili že tekači iz 16 držav. Vseh sort, ne le zvezniki. Od domačina, ki je bil ponosen na svoj pogum, da se je upal prijaviti in še pravočasno odnehati, že ko skalnata pot ob spodnji tovorni postaji zavije v strmino, kot je razlagal ob pivu, ki ga je zaradi izjemnega obiska in vročine nazadnje zmanjkalo. Kot diplom zaradi rekordne udeležbe. »Po enem kilometru se je začela peklenska vročina. Bilo je kot ob ognjišču. Ni bilo nobene možnosti, da bi tekel rekord,« je kar malo žalostno glede na neugodne vremenske razmere za tovrstne podvige potožil drugič zapored kralj Grintovca Eritrejec Teklay Wedemarian, potem ko se s časom 1,22:14 ni zmogel približati rekordni znamki Novozelandca Jonathana Wyatta (1,15:43). »Ta vročina je tudi zame preveč. Pri nas imamo največkrat prijetnih 23 stopinj,« je pripomnil skromni mož, ki bo 1000 evrov za zmago uporabil za gradnjo hiše (stala ga bo 6000 evrov), saj je kot vojak (20 evrov plače) obsojen, da bi z družino vseskozi živel v vaški skupnosti. No, če mu domačinka Vida Uršič, v svoji dobi najboljša slovenska kolesarka, med tednom ne bi pomagal z masažo in terapevtskimi obliži, bi zaradi uničenih nog kot posledica neprestanih tekem in trdega treninga, imel napet obračun z Nejcem Kuharjem, domačinom iz Kokre. Zaostal je manj kot dve minuti. »Zame je Grintovec kot hišna gora. Po dvajsetkrat letno sem gor. Zadnji del bi tekel v miže. Bi si pa enkrat želel zmagati. Podobnega teka v Evropi ni,« je pripovedoval Kuhar, ki v Evropi dobiva sloves specialista za najbolj strme teke,. »Razlika je. Drugod je po kilometer vertikale, tu sta dva. Pa skale, strmina. Italijani, ki so prvič prišli, so se kar spotikali, pa so zveneča imena. Me pa množična udeležba ne čudi. Smo v dobi, ko bolj ekstremno kot je, bolj mika večje število ljudi. Ta tek je po vseh plateh izjemen,« pristavi Kuhar. »Meni se zdi najbolj fino, da sem kraljica Grintovca. Tako imenitno se sliši. Prav to me je bodrilo, ko mi je bilo najtežje,« je bila na vrhu ob čudovitih razgledih vesela Mateja Kosovelj. Najboljša slovenska planinska hitronoga, katere poskočnost sem na lastne oči videl med prehitevanjem že zelo zgodaj v dolini, s čimer je vzbudila prve misli, da bi odnehal prestajati peklenske muke v trenutku ob prvi klopci ob poti, če mi ne bi na vrh odnesli fotoaparata, je bila na vrhu v uri in štiridesetih minutah, kar bi še dvajset let nazaj veljalo za čudež. »No, gor kar gre, ampak dol. Dolga pot navzdol je tako odveč, « je Primorka potožila na vrhu, kjer ji je nekaj stotnij planincev in navijačev spremljevalcev pripravil špalir, zraven je igrala harmonika. A to je le delček vtisov na teku višin.