Bolan človek ima le eno željo, zdravi pa jih imamo milijon.

Tega se še kako zavedam, vendar sem vseeno zelo razočaran, da si nisem pritekel tistega, za kar menim, da sem sposoben. Včerajšnjo tekmo sem prespal, vendar sem še zelo jezen, besen. Ne morem pozabiti zapravljene priložnosti. Kar na jok mi gre…

Čeprav treniram neskončno rad, vložim v šport ogromno enega časa in energije, zato si želim, da bi lahko pokazal sad svojega dela.

Imel sem zelo lepo priliko in veliko sem stavil točno na to tekmo. Verjel sem, da lahko posežem zelo visoko. Po vseeno previdnem štartu začel pomikati naprej in v kontroliranem tempu kar nekaj časa preživel na čelu manjše skupine na 2. mestu, nato pa po polovici proge začel ugašati…

Praktično neprespana noč (vsega skupaj dobra ura spanja) in 15-urno vlačenje po avtomobilih, letališčih in avionih na dan pred tako veliko tekmo vsekakor ni optimalno. Opozoril sem, da bodo odločale malenkosti, in tudi so. In tukaj je bila narejena velika napaka. Vse sem dal od sebe in ni veliko manjkalo…
 

Želel bi si zavrteti čas nazaj, a po toči zvoniti je prepozno. Treba se bo pomiriti, spočiti in zbrati, saj je jutri na voljo še ena priložnost.
Značilnost trdnih je, da se po razočaranju znajo pobrati. Upam, da mi bo to v teh dveh dneh tudi uspelo.